Perun, Veles in stvar, ki je ni bilo prav zadržati

Davno tega,
še preden so bile cerkve in zvonovi,
je bil svet razdeljen na tri plasti:

zgoraj je bilo nebo,
spodaj korenine in tema,
vmes pa zemlja, kjer so živeli ljudje.

Perun je bival na nebu.
Varoval je besedo, prisego in red.
Skrbel je, da stvari stojijo na svojem mestu.

Veles je živel spodaj,
med koreninami, živino in skritimi potmi.
Poznal je skrivnosti, preobrazbe in zvijače.

Neko leto je bilo poletje predolgo.
Reke so se umikale,
polja so bila suha,
ljudje pa so čutili, da nekaj manjka.

»Nekaj nam je bilo vzeto,« so rekli.

Veles je namreč vzel nekaj,
česar ni bilo prav obdržati.

Nekateri pravijo, da je bila to voda.
Drugi, da živina.
Tretji, da sreča otroka.

Kar koli je bilo,
je Veles skril:
v drevo,
v kamen,
v laž.

Perun je slišal vzdihovanje ljudi
in njegov glas je zagrmel:

»Vrni, kar si vzel.«

Toda Veles se je spreminjal.
Bil je kača.
Bil je senca.
Bil je lažnivec.

Perun je vrgel ogenj z neba.
Nebo se je razklalo.
Dež je padel.

Vsakič, ko je Perun udaril,
se je svet spomnil reda.

Nazadnje je Veles izpustil,
kar je zadržal.

Reke so se napolnile.
Živina se je vrnila.
Ljudje so spet zadihali.

Perun pa Velesa ni uničil.

Rekel mu je:

»Ti boš spodaj
in jaz bom zgoraj.
Ti boš preizkušal,
jaz bom opominjal.«

Takrat je tiho prišla Morana.

Dotaknila se je listja
in to je odpadlo.
Dotaknila se je polj
in ta so zaspala.

Rekla je ljudem:

»Kar držiš pretesno, bo izgubljeno.
Kar znaš izpustiti, se bo vrnilo ob pravem času.«

Prišla je zima.
In za njo pomlad.

In ljudje so se naučili:

ne jemati, kar pripada vsem,
ne prisegati laži,
ne bati se konca,
ampak varovati mero.

Ko grmi,
Perun opominja svet na red.

Ko nekaj izgine,
Veles preverja,
ali znaš spustiti.

Ko pride zima,
Morana pravi:
»Tudi to bo minilo.«

AIMAGINARIUM