AIMAGINARIUM

  O ognju, ki je hotel več, in o gori, ki je molčala Svet ni bil vedno hrupen. V času, ko se ta zgodba začne, ni poznal naglice, kakršno poznamo danes. Dnevi so si sledili brez ostrih robov, letni časi so se menjavali kot dih, in stvari so se dogajale takrat, ko so bile zrele za to. V tistem svetu je bil red. Ne kot zapoved, temveč kot stanje. Kot način, kako se voda steka navzdol in kako se dim dviga navzgor. Red ni zahteval pozornosti. Bil je samoumeven. Svarog je ta red poznal. Ne zato, ker bi ga izumil, temveč zato, ker ga je razumel. Bil je kovač sveta, a ne v smislu udarcev in isker. Njegovo delo je bilo počasno. Kovino je segreval ravno toliko, da je popustila, in jo hladil, še preden bi se utrdila v krhkost. Ni silil. Svet je oblikoval tako, da je lahko obstal tudi brez njega. Ogenj v njegovih rokah ni bil požrešen. Bil je zadržan, zrel in tih. Svetil je brez bleščanja in grel brez uničevanja. Ljudje so takrat živeli nizko, blizu zemlje. Njihovi domovi so bili skromni...

  Perun, Veles in stvar, ki je ni bilo prav zadržati Davno tega, še preden so bile cerkve in zvonovi, je bil svet razdeljen na tri plasti: zgoraj je bilo nebo, spodaj korenine in tema, vmes pa zemlja, kjer so živeli ljudje. Perun je bival na nebu. Varoval je besedo, prisego in red. Skrbel je, da stvari stojijo na svojem mestu. Veles je živel spodaj, med koreninami, živino in skritimi potmi. Poznal je skrivnosti, preobrazbe in zvijače. Neko leto je bilo poletje predolgo. Reke so se umikale, polja so bila suha, ljudje pa so čutili, da nekaj manjka. »Nekaj nam je bilo vzeto,« so rekli. Veles je namreč vzel nekaj, česar ni bilo prav obdržati. Nekateri pravijo, da je bila to voda. Drugi, da živina. Tretji, da sreča otroka. Kar koli je bilo, je Veles skril: v drevo, v kamen, v laž. Perun je slišal vzdihovanje ljudi in njegov glas je zagrmel: »Vrni, kar si vzel.« Toda Veles se je spreminjal. Bil je kača. Bil je senca. Bil je lažnivec. Perun je vrgel ogen...

  **The Cartographer's Daughter** The salt spray kissed the window pane, A rhythm old, a constant strain, Within the tower, grey and steep, Where old Man Hemlock lost his sleep. He traced the coastlines, sharp and fine, On parchment worn, by candlelight, A world contained within his room, Dispelling shadows, chasing gloom. His daughter, Lyra, watched him bent, A silhouette, time’s monument. She knew the names of hidden bays, Of reefs that wrecked in bygone days. She’d heard the tales of ocean kings, Of krakens stirred, and siren’s sings, Woven into the maps he made, A magic held in fragile things. But Lyra yearned for more than lines, For more than islands, drawn with signs. She dreamt of breezes on her face, Of journeys to uncharted places. Her father warned, “The world outside, Is wild and cruel, and filled with strife. Stay here with me, and learn the craft, And live a quiet, sheltered life.” He spoke of storms and treacherous seas, Of pirates bold and mysteries. He showed her c...