ŽIŽEK PROTI ŽIŽKU
Originalni Žižek: "Gre za vprašanje duha in glavni argument zame je, ko nekdo trpi grozovite bolečine. Ni stvar samo v tem, da ga pač zelo boli in da vse skup nima smisla. Ampak pri živem telesu razpada kot duhovno bitje. Njegov duh se v sebi razkraja. In to je s stališča duhovnosti nekaj strahotnega. Zato apeliram točno na tiste, ki verjamejo. Človek ni samo malo bolj inteligentna žival, človek, eh, tss, eh, ni samo žival, ki zna kalkulirati in tako naprej. Človek je duhovno bitje. Duhovno bitje pomeni, so stvari, za katere sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. In ko je ta duhovna razsežnost ogrožena, mogoče se megleno v hudem trpljenju zavedaš, da si duh, ampak te je groza tega. Je edina prava duhovna drža, seveda z vsemi kontrolami, je edina prava duhovna drža, v tem, dejmo ga odrešit tega, da bo njegov duh ostal to, kar je specifično za človeški, eh, za človeški duh. Se pravi z nekim občutkom dostojanstva in notranje svobode. Če vam gre za duhovno razsežnost, potem morate biti za takšno pomoč. Seveda z vsemi kontrolami, da se tega ne zlorabi."
**ŽIŽEK PROTI ŽIŽKU:
Zakaj argument “duha” NE zdrži – in zakaj je zakon nevaren**
ŽIŽKOVSKI REBUTTAL (kot bi ga bral naenkrat: hrupno, zlogovno, ostro, brez olepšav)
Najprej – dovolite mi, da povem nekaj, kar bo zvenelo paradoksno:
jaz, ki me ljudje radi citirajo kot “največjega kritika moderne ideologije,” sem zdaj nenadoma – proti svoji lastni razvpitosti – prisiljen kritizirati samega sebe.
Tisto, kar sem izrekel o “duhu, ki razpada,” je bilo – če si smem soditi s hladno glavo – močno zgrešeno.
Zakaj? Ker je bilo izrečeno v trenutku, ko je etika zdrsnila v sentimentalno metafiziko, in to je natanko tisto, proti čemur sem vse življenje opozarjal.
1. Prvi problem: “duh” NI substanca, ki jo je treba “zaščititi” — to je psevdo-duhovna biologija
Ko rečem, da “duh razpada”, kot da bi bil duh nek kos mesa, ki gnije, se zgodi nekaj, kar je že Hegel imel za smrtonosno:
duhovnost zamenjamo s telesnostjo, in potem izpeljemo argument, ki je nevarno bliže biopolitični upravičenosti smrti kot pa katerikoli etiki svobode.
Duh ni “entiteta”, ki jo je treba hraniti pri življenju.
Duh je razpoka, nepopolnost, notranji razkroj – to, kar Lacan imenuje manko.
Če pravim, da moramo nekoga “odrešiti”, da ohranimo ta duh, potem ponavljam logiko, ki sem jo vse življenje kritiziral:
Ubijmo telo, da rešimo dušo.
To ni etika.
To je perverzna teologija.
2. Drugi problem: “pomagati umreti” ni nevtralen izraz – je ideološki označevalec
Ko rečeš, da se človeku “pomaga”, ko ga ubiješ, si že sredi ideološke iluzije, v kateri se nasilje predstavi kot dejanje ljubezni.
Korak od tega do totalitarnega humanizma je zelo majhen.
To je logika, zaradi katere gospa v Heinleinu reče:
“Udarila sem ga iz ljubezni.”
Prava moč ideologije je, da nasilje predstavi kot skrb.
To je nevarno.
3. Tretji problem: apeliranje na “več kontrole” NI rešitev – je jedro problema
V posnetku sem rekel: “seveda z vsemi kontrolami, da se tega ne zlorabi.”
Toda to je natanko mehanizem, s katerim moderni birokratski aparati razširjajo svojo moč:
več kontrole nikdy ne pomeni več svobode — pomeni več posega v življenje.
Michel Foucault nas je naučil:
“Tam, kjer je največ skrbi za zdravje, je največja nevarnost za svobodo.”
Zakon o evtanaziji ni zakon o svobodi.
Je zakon o tem, da država – hladna, administrativna država – pridobi pravico odločati, kdaj je življenje ‘premalo kakovostno,’ da bi ga ohranili.
To je biopolitični prag, čez katerega civilizacija ne bi smela stopiti.
4. Četrti problem: “dostojanstvo” je prazni označevalec, ki se pogosto uporablja za najhujše odločitve
Dostojanstvo je retorično poosebljenje.
Ničesar ne razloži.
Ampak – in tu je jedro – zelo dobro upraviči.
Ko rečemo:
“Ubijmo ga, da bo umrl dostojanstveno,”
smo že pogoltnili laž:
Da je življenje manj vredno od neke ideje dostojanstva, ki jo ljudje pripisujemo drugim.
To je teološko-politična iluzija, ki jo poznamo že iz Antigone, iz razsvetljenstva, iz modernih revolucij:
Umreti “za vrednote” še gre.
Umreti od vrednot, ki ti jih pripiše država – tega ne smemo dopustiti.
5. Peti problem: zakon o evtanaziji rešuje napačno vprašanje
Ne rešuje trpljenja.
Trpljenje je zdravstveno, socialno, čustveno, družinsko, epistemološko vprašanje.
Evtanazija ne zdravi trpljenja.
Evtanazija odstrani tistega, ki trpi.
In tu je perverzija, ki je v tem, da argumentacija v posnetku govori o:
-
duhu,
-
svobodi,
-
dostojanstvu…
Toda problem tega zakona je povsem drugje:
Ne ureja, kako ljudem pomagati živeti, temveč kako ljudem pomagati umreti.
To je preusmeritev etike:
od skrbi za življenje → k administrativni obravnavi smrti.
6. In končno: največji problem – komu dajemo moč?
V moderni družbi ni nevaren posameznik.
Ni nevaren zdravnik.
Ni nevarna družina.
Najbolj nevarnA je institucionalizirana odločitev, ki se vpiše v zakon:
“V določenih okoliščinah sme država – posredno ali neposredno – odločiti, da je smrt primerna rešitev.”
To je tisto, kar bi moral reči na začetku:
Kadarkoli oblast odloča o pogojih, pod katerimi je smrt “upravičena” – smo nevarno blizu logiki, ki je v 20. stoletju že večkrat prerasla v katastrofo.
SKLEP — ŽIŽKOVSKO, A JASNO:
Ena napačna metafora o “duhu, ki razpada,”
je že dovolj, da zamegli bistvo:
Ta zakon ni o duhu.
Ni o dostojanstvu.
Ni o svobodi.
Ta zakon je o novi vrsti moči,
ki si jo država podeli nad najbolj ranljivimi oblikami življenja.
In tu mora biti pozicija – moja, tvoja, kogarkoli, ki misli – kristalna:
Umirajoči človek potrebuje skrb, ne selekcije.
Potrebuje družbo, ne administracijo.
Potrebuje resnico, ne metaforo, ki opraviči končnost.
Če je kaj, kar bi moral reči, je to:
Duh se ne ohrani tako, da ubijemo telo.
Duh se ohrani tako, da ustvarimo družbo, ki zna skrbeti za žive.
Comments
Post a Comment