Hipotetičen Žižekov odgovor o zakonu o prostovoljnem končanju življenja
⭐ Hipotetičen Žižekov odgovor o zakonu o prostovoljnem končanju življenja
(Predstavi si ga, kako maha z rokami, menca nos, požira slino in si popravlja majico Che Guevare, medtem ko začne…)
“Poglejte… Poglejte… jaz bom rekel nekaj zelo nepopularnega, ampak tudi zelo jasnega: ta zakon je – če lahko uporabim Freudovski izraz – simptom. Ne rešitev problema, ampak način, kako družba priznava svojo lastno nemoč.”
“Namesto da bi rekli: 'poskrbeli bomo, da nihče ne bo trpel, ne bo osamljen, da bo dostojanstveno živel,' mi naredimo nekaj veliko bolj perverznega. Mi rečemo: 'No, če že trpiš… lahko vsaj dostojanstveno umreš.'”
“To je kot tista Starbucks logika – plačaš malo več, ker dobiš občutek moralnega zadovoljstva. Tudi če piješ isti kofein! Evtanazija je enak cinizem: ne odpravljamo pogojev trpljenja, ampak ga samo individualiziramo.”
“Ampak tukaj je resnični problem.”
“Mi smo danes v situaciji, ko kapitalistični sistem preprosto ne ve več, kaj bi naredil s starimi, bolnimi, depresivnimi ljudmi… Ne produktivnimi! In zdaj se pojavi ta humanitarna maska, zelo prijazna, zelo mehka, zelo nežna: 'pomoč pri prostovoljnem končanju življenja'.”
“Prosim vas… Orwell bi si mislil, da smo znoreli!”
“Družba, ki razglasi smrt za človekovo pravico, je družba, ki je kapitulirala pred življenjem.”
“Mi smo prvič v zgodovini v situaciji, ko država reče:
“Ti si preveč bolan, preveč osamljen, preveč drag… imamo rešitev – ne izboljšanje zdravstvenega sistema, ampak eleganten izhod.”
To je logika čistilnih akcij – samo da je zdaj lepo zapakirana v wellness estetiko.”
“In zdaj bom rekel nekaj groznega – toda resničnega.”
“Ko enkrat legaliziraš to, se meja nikoli ne ustavi.
V Belgiji imajo evtanazijo za depresijo.
V Kanadi za revščino.
Pri nas bo jutri morda za ‘kronično socialno nekompatibilnost’.
Saj poznate to logiko: najprej posebni primeri, potem izjeme, potem postane norma.”
“Zelo lepo je začeti z ekstremnimi, tragičnimi primeri. Ampak institucije ne delujejo na ekstremih – delujejo na rutini.”
“Naj povem v Lacanovem duhu.”
“Subjekt danes trpi, ker mu družba reče: 'Bodi srečen! Živi brez bolečin! Bodi učinkovit!'
In ko tega ne zmore, mu družba zdaj reče:
'No… lahko pa dostojanstveno umreš.'
To ni avtonomija – to je ideološki pritisk.”
“In tu je še moj najljubši paradoks.”
“Družba, ki ne zna poskrbeti za življenje, se zdaj predstavlja kot strokovnjak za smrt.
To je kot… kot da bi vam McDonald's ponujal program zdrave prehrane!”
“Zato, če sem iskren – jaz temu zakonu nasprotujem.”
“Ne zato, ker bi bil konservativec, ne zato, ker bi bil sentimentalec, ampak zato, ker vidim v tem liberalno-perverzni cinizem poznega kapitalizma.”
“Ko družba ne ve več, kaj bi z ljudmi, ki niso produktivni, jim ponudi ‘svobodo izbire’, ki to ni svoboda – ampak popolna normalizacija nihilizma.”
⭐ Zaključek – v čisto Žižekovem slogu
“Če družba resnično hoče ‘dostojanstveno smrt’, potem bi najprej poskrbela za dostojanstveno življenje.
Vse drugo je – oprostite za izražanje – ideološki bullshit.”
Comments
Post a Comment